Agrument

Podnebna konferenca COP26 se je začela z velikimi pričakovanji, a se vse bolj razvija v staro zgodbo praznih obljub in business-as-usual. Medtem ko so na sobotnih protestih prisotni pozivali k spremembi ekonomskega in družbenega sistema, se je v dvoranah v Glasgowu dogajalo ravno nasprotno.

Ne preseneča, da so na konferenci najštevilčnejši lobisti fosilne industrije, ki so si zagotovili dostop do svetovnih voditeljev, medtem ko skupnosti v prvi bojni vrsti ostajajo z malo ali celo brez zastopstva, kot se je denimo "zgodilo" v primeru avtohtonih ljudstev. Ne preseneča, da mnoge obljube iz Pariškega dogovora 6 let kasneje niso izpolnjene. Ne preseneča, da se države podpisnice dogovora za zaustavitev krčenja gozdov do 2030, ničnih ogljičnih izpustov do 2050 in zmanjšanje izpustov metana za 30 % niso zavezale niti h konkretnim korakom za doseg ciljev niti k sankcijam.

Vse te stvari nas silijo v brezup, a tega si ne smemo dovoliti. Pritisk na odločevalce ni bil še nikoli tako pomemben!

Slovenski (pa tudi svetovni) politični diskurz se vse bolj spreminja v takšnega, kot ga je v eseju o ukinitvi političnih strank opisovala Simone Weil. Stranke v politiko prinesejo (po)govor, ki, namesto da bi se osredotočil na dejanske, oprijemljive probleme in rešitve, ponuja vedno isto vprašanje: "Katero stranko voliti?"

To je približno tako, kot če bi namesto športnega tekmovanja organizirali razpravo o tem, koga bi najraje videli za zmagovalca. Jasno je, da to športu ne bi koristilo, in vendar nekatere stranke (pa tudi posamezniki, ki svoje mnenje lansirajo kot splošno veljavno) počnejo točno to, ko rečejo: "Prav je, da so malo na oblasti levi, potem pa spet desni."

Namen demokracije ni, da enakomerno porazdeli politično moč med vse "igralce", ki bi si želeli kos pogače. Demokracija, v kolikor deluje dobro, mora vsem zagotavljati toliko pravic in vzvodov moči ter varnostnih mehanizmov, da je vseeno, "kdo" je na oblasti. Naslednje leto glasuješ vsaj trikrat – pripravi se.

Agonija prebivalcev Anhovega v zvezi z dostopom do neoporečnega vira pitne vode traja že leta. Vsaj sramotno je, da kljub v Ustavo zapisani pravici do pitne vode, zdravstvenim tveganjem in glasnim lokalnim iniciativam prebivalcem ne prisluhneta niti lokalna niti nacionalna politika. 

Vodni vir za te prebivalce je v lasti Salonita Anhovo, ta pa se napaja v rovu ob hidroelektrarni Plave, ki pogosto ne deluje. Do lanske jeseni je bila črpalka pokvarjena kar leto in pol – v tem času so prebivalci dobivali vodo iz rezervnega črpališča, kamor se stekajo tudi neočiščena kanalizacija in industrijske odplake več tovarn. 

Naj bo nauk te zgodbe, da se prepuščanje upravljanja ključne infrastrukture kapitalu ne more dobro končati, saj mu ni kaj prida mar za javno dobro. Edina možna rešitev je, da politika končno zagotovi finančna sredstva za priklop na neodvisen vodovodni sistem. Poslanci lahko že na naslednji seji potrdijo porabo teh sredstev, s podpisom peticije pa jih spodbudite tudi vi. 

Že vrsto let skorajda ni mogoče obiskati kina, ne da bi si ogledali nadaljevanje, predelavo ali priredbo že obstoječega filma, podobno pa je tudi s televizijskimi serijami ali glasbenimi komadi. Kulturna industrija za zmanjševanje tveganj in ustvarjanje dobičkov uporablja preverjene formule, pri tem pa igra tudi na občutek nostalgije, ki lahko ponudi oddih od zapletene realnosti. 

Čeprav naj bi nekaj nostalgije koristilo, pa se jo danes prepogosto uporablja kot orodje za ohranjanje statusa quo. Ob nenehnem ustvarjanju imaginarnih podob lepše preteklosti in pozabljanju na takratne družbene probleme je pač težko gledati v prihodnost. Podobnih taktik se poslužujejo tudi številni (desni) politiki, ki s pomočjo mitologizirane različice zgodovine dosegajo lastne cilje.

Popularna kultura, ki ji je inovativnost vedno bolj tuja, je tako dobra prispodoba za našo družbo. Tudi ta za ceno kratkoročnih dobičkov noče narediti koraka naprej in nasloviti številnih kriz, v katerih se je znašla.

Zdravstvena kriza v obliki pandemije je razgalila vso bedo ljudi, ki se v javnosti postavljajo kot heroji osamosvojitve. Obrazi so enaki, ukrepi pa protiustavni, kontradiktorni in neučinkoviti. Živimo v državi, kjer je vsakodnevni delež pozitivnih testov večji od deleža tistih, ki podpirajo vlado.

Zaenkrat pri nas še ne podiramo neslavnih rekordov kot v Bolgariji in Romuniji, a trend je zelo neobetaven. Po zafurani vladni cepilni kampanji je še sreča, da ni delež cepljenih še bližje mizernim številkam, ki jih beležijo širom Vzhodne Evrope.

Zdravstveni sistem je izrazito obremenjen, vlada pa kot protiutež predlaga strožje preverjanje PCT pogojev. Kot da tega ukrepa ne bi morali upoštevati že zdaj. Ampak vlada se v letu in pol pandemije ni uspela (ali želela) naučiti, da je treba težave naslavljati sistemsko. Od izboljšanja prezračevalnih sistemov do dela od doma za vse, ki bi tako lahko delali v varnih razmerah brez ogrožanja svojega ali zdravja drugih ljudi.