Agrument

Onesnažen zrak, ki letno ubije kar 7 milijonov ljudi, slabša možnost okrevanja obolelih za Covid-19. A med epidemijo se je kakovost zraka globalno izboljšala, mesta, ki se običajno dušijo v smogu, pa beležijo znatne padce odstotka trdih delcev. 

S čistejšim zrakom ne le, da lažje dihamo, temveč se borimo tudi proti klimatskim spremembam. Kako bomo nadaljevali po koroni? Napovedi o izpustih toplogrednih plinov kažejo, da najbrž – ne bomo. Zgodovina nas uči, da se onesnaženje vrne, ko si gospodarstvo opomore, kot se je zgodilo po naftni krizi v 70. letih in po svetovnem finančnem zlomu v 2008.

Aprila je OECD pripravila poročilo, kako poskrbeti, da bodo ukrepi, namenjeni obnovi gospodarstva po koroni, tudi v dobrobit okolja. Nekatera mesta delujejo v tej smeri, a ne Slovenija. Ravno obratno, med pandemijo smo sprejeli okolju škodljive ukrepe, odstopil je Odbor za okolje, razmišljamo o miljardnem vlaganju v vojsko. Lepo bi bilo, če bi si naša politika za zgled jemala koga drugega kot ZDA!

Sistemski rasizem in beli privilegij nista relevantna le v ZDA. Po protestih, ki so se odvili v različnih britanskih mestih, in opozarjanju, da "Združeno kraljestvo ni nedolžno", vladno zanikanje kakršnih koli težav sproža burne odzive.

Prav Združeno kraljestvo je namreč tista sila, ki je izvozila kolonializem, trgovala s sužnji in izumila dualizem med "belimi in črnimi" v angleških Karibih. V ne-tako-daljni zgodovini so jo pretresali Windrush škandal, Grenfell, protesti v 2011, smrtonostno nasilje policije nad temnopoltimi, trenutno pa so pripadniki BAME disproporcionalno žrtve Covid-19. Medtem ko sobotni in nedeljski izgredi na londonskem protestu, grafitiranje Churchillovega in uničenje Colstonovega spomenika v Bristolu sprožajo zgražanje med belo elito, pa nihče ne problematizira ilegalne policijske metode kettlinga, ki je le bežen odraz tega, kako odrašča temnopolta mladina.

Čeprav so naše oči uprte v dogajanje drugje, pa nikar ne pozabimo na diskriminacije, ki se odvijajo doma!

Medtem ko v ZDA množice protestirajo proti rasizmu in policijskemu nasilju, tamkajšnje ulice "varujejo" do zob oboroženi policisti, ki s svojo opremo bolj spominjajo na vojake. To je posledica t. i. programa 1033, s katerim ameriško Ministrstvo za obrambo lokalnim policijskim postajam brezplačno deli odvečno vojaško opremo.

Ameriški policisti so tako od leta 1997 pridobili že za kar 7,2 milijarde dolarjev opreme, program pa se še vedno izvaja, čeprav raziskave kažejo, da je vojaška oprema pri zmanjševanju stopnje kriminala manj učinkovita od druge nesmrtonosne opreme. Poleg tega oboroževanje policije vodi v več policijskega nasilja, saj je bilo v okrožjih z največjo količino prejete opreme dvakrat več policijskih umorov kot tam, kjer te sploh niso dobili.

Čeprav v Sloveniji o podobnem pojavu (zaenkrat še) težko govorimo, pa nas lahko upravičeno skrbi kombinacija pozivov vlade k aktivaciji 37.a člena Zakona o obrambi in vedno bolj očitne represije policistov na nedavnih protestih.

Politična korektnost ne more sobivati s kritično mislijo. Iz literanih besedil izginjajo besede, kot so zamorec, peder in cigan, a bolje bi bilo, če bi poimenovanja ostala, že osnovnošolce pa bi naučili kritično brati ter jim pojasnili kulturnozgodovinske kontekste. 

Z veščino kritičnega mišljenja opremljeni srednješolci in študentje bi razumeli, da čemur se reče gej, enako močno z drugim imenom bi diskriminirali, zato bi se rajši kot v semantiko vtaknili v sistemske nepravičnosti. Hitro bi pogruntali, da je izvirni greh v politični ekonomiji, kjer prosperirajo politike izključevanja, individualizem in pokroviteljska drža hegemonov. 

Ljubeči Big Brother za nas cenzurira prsne bradavice ter nazorne prikaze nasilja in seksa, nam daje "trigger warnings", vzpostavlja "varne prostore" in "deplatformira" odkrite fašiste. Mulci pa vseeno čez potok, kjer je most. Peterson je veliko bolj privlačen, ko s slovesom izobčenca prekrije pomanjkanje substance, kot pa, ko se ga javno usmili Žižek.

Epidemije ni več, a kljub zmagi v “korona vojni”, smo še vedno veliki poraženci izrednih razmer, saj nam vlada brutalno preprečuje, da bi lahko spet zadihali.

Oblastniki z interventnimi zakoni režejo pljuča naravi, namesto finančne pomoči zdravstvenemu osebju smo dobili prelet vojaške eskadrilje in kljub “reševanju življenj” so nekatere starostnike umestili na listo odpisanih. A vlada je povsem izgubljena tudi na področju odpiranja mej. Z dosedanjimi ukrepi so dokazali, da ne razumejo, kako deluje obmejno področje, predvsem goriško somestje, ki diha isti zrak.

Epidemiologi ocenjujejo, da je stanje v obeh državah dobro, zato ne vidijo zadržkov, da se meja ne bi ponovno odprla. Nekateri podjetniki in trgovci so v času zaprtih mej izgubili kar 95 odstotkov strank. Če meja ne bo padla, bo pod socialnimi pritiski padla Goriška, saj nekateri nimajo več niti za preživetje.

Ljudje ob meji ne morejo več dihati, vlada pa jih še naprej duši. Tudi zato se danes spet vidimo na kolesu!