Agrument


Dnevni odzivi, komentarji in pomisleki v 1000 znakih, v katerih gojimo divjo misel kiselkastega okusa. Vsi naši natipki so sveži, pripravljeni po lastni recepturi in ne vsebujejo €-jev. Agrument je kolektiven projekt uredništva z več kot petnajstimi člani.

Klimatska gentrifikacija

Klimatskih sprememb v vročih poletnih dneh tudi največji skeptiki skoraj ne morejo več zanikati. Po svetu z vročinskim valom divjajo številni požari, vedno več krajev, ki so še pred nekaj leti veljali za idealne dopustniške točke, pa postaja neugodnih za življenje.

Po napovedih bi tako leta 2100 novi idilični kraji lahko postali tisti, kjer se trenutno zdi, da je življenje mrzlo in težko. Naši otroci bodo tako namesto na Bali in v male alpske vasice morda hodili na dopust na Grenlandijo ali Sibirijo in obiskovali najsevernejše kraje Kanade.

Poleg tega pa nas, medtem ko vedno več mest postaja neprimernih za življenje, več študij opozarja tudi na “klimatsko gentrifikacijo”. V krajih, ki so podnebno manj ogroženi, se bodo cene nepremičnin močno dvignile, tisti, ki si tega ne bodo mogli privoščiti, pa bodo izrinjeni na bolj neugodne lokacije.

Nedvomno se bodo spremembe zgodile, kljub temu pa lahko s pritiski na politiko in lastnim zavedanjem okolice proces vsaj nekoliko upočasnimo.


Naroči se na objave! Želim, da mi sveže spisan agrument dostavite na mejl!
RSS

Otroci v zaporih (spet)

V nedeljo so izraelske oblasti po osmih mesecih na prostost izpustile 17-letno Ahed Tamimi. Palestinska najstnica, ki je v zaporu pristala zaradi zaušnice izraelskemu vojaku, je s svojo bojevitostjo, mladostjo in svetlimi skodranimi lasmi postala simbol palestinskega upora.

Tamimi ni izjema, peskovnike palestinskih otrok so zamenjali protesti, nasilna srečanja z vojaki in zapori. Samo v lanskem letu je izraelska vojska aretirala skoraj 1500 mladoletnih Palestincev. Najmlajši imajo 12 let, največkrat pa v zaporu pristanejo zaradi metanja kamnov na vojake.

Čeprav Zahodni breg ni del Izraela, le-ta na zasedenih ozemljih določa in izvaja pravni red. Tako za Palestince na Zahodnem bregu velja vojaško pravo (in civilno izraelsko pravo za izraelske priseljence). Preganjanje palestinskih otrok na vojaških sodiščih, kjer je odstotek obsodb skoraj 100 %, predstavlja del sistemskega nasilja izraelske države.

Ne pozabimo pa, da trenutno stanje in okupacijo Palestine vzdržuje tudi Slovenija


Hladna vojna se ni nikoli končala

Moldavija je najrevnejša evropska država, njihov BPD na prebivalca je več kot šestkrat nižji kot pri nas, čeprav se tudi s slednjim ne gre hvaliti. Etnično mešano prebivalstvo s kvaliteto življenja ni zadovoljno: mnogi se borijo za to, da se Moldavija priključi Romuniji ("Zahodu"), mnogi pa, da zanje tudi uradno poskrbi "mama Rusija".

Slednja ima v regiji ogromen vpliv: rusko govorijo tudi mnogi Moldavci romunskega porekla, saj je večina medijske krajine v ruskem jeziku, pri čemer ni povsem jasno, kako se te medijske hiše financirajo.

Prav nič čudno ni, da najbolj butaste stvari za Trumpom ponavljajo ravno v državi, kjer del prebivalstva najbolj odkrito koketira z Rusijo (v Transnistriji združitev z Rusijo že zdaj podpira več kot 90 % prebivalstva). Po drugi strani prozahodni Kišnjev dela vse, da ga ne bi bilo mogoče videti kot dobro alternativo. Doma si denimo privoščijo razveljavitev rezultata volitev, v zunanji politiki pa se jim zdi modro, da svojo ambasado po zgledu najvplivnejšega otroka na svetu iz Tel Aviva prestavijo v Jeruzalem. Izbiranje med Trumpom in Putinom se pač ne more dobro končati.


Kaj pa po smrti?

Po spremembah Zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti žare s pepelom pokojnika še naprej ni dovoljeno hraniti doma. Glede na to, da gre za same anorganske snovi, bi bila tovrstna praksa sporna le moral(istič)no: RKC, npr., ima že do same upepelitve izrazito nenaklonjen odnos.

Drugod so bolj ustvarjalni: vsi poznamo prizore iz ameriških filmov z babičino žaro na polici, uveljavljajo pa se tudi druge (in drage) oblike, na primer pretvorba ostankov pokojnika v prstan, izdelava vinilk in ognjemetov ... Pri nas te tržne niše še nismo odkrili, se pa spreminjajo pogrebi, ki jih lahko z Žal spremljamo kar preko live streama.

Upepelitev naj bi bla okolju bolj prijazna od klasičnega pokopa, a se vseeno ob procesu sprošča veliko ogljikovega dioksida, ker so trupla v krstah, pa zraven skurimo tudi veliko lesa. Za sam vžig je to popolnoma nepotrebno in zdi se, da spet služi zgolj moralistični funkciji: brez ličnih krst bi kurjenje človeških ostankov pač preveč spominjalo na eno najtemnejših obdobij v evropski zgodovini. V svetu obstajajo že najrazličnejše "eko" rešitve, ki pa porajajo predvsem vprašanje, kdo so tisti, ki si jih lahko privoščijo ...


Človek človeku človek

Te dni po spletu kroži video Elin Ersson, ki nas opominja na moč nenasilnega upora in civilne neposlušnosti. Uprla se je, da bi vsaj začasno preprečila deportacijo človeka nazaj v Afganistan - kljub temu, da ga EU vidi kot varno državo, tam namreč niti slučajno ni varno. A zakaj ni vstalo več ljudi?

Sistemska dehumanizacija beguncev in migrantov oz. vsakršnih "drugih" žal precej uspešno pelje vsaj do odtujenosti, če ne do strahu in sovraštva. "Vojaško-humanitarne" operacije (npr. Mare Nostrum), katerih legitimnost je v največji meri odvisna od njihovih medijskih reprezentacij, tudi ne uspejo premostiti vrzeli med "nami" in "njimi", saj navkljub humanitarnemu vidiku reprezentirajo politiko strahu. Njihov fokus je vendarle nadzor in varovanje mej.

In ko EU še vedno išče rešitev, lahko samo upamo, da ne bo (še naprej) ljudem jemala pravice do svobodnega gibanja z zgledovanjem po "avstralskem modelu" zadrževanja ljudi na odročnih otokih ali pa po Trumpovi "politiki ničelne tolerance". Ljudje, ki se gibljejo, pač niso le (pasivne) žrtve, ki rabijo pomoč, ampak očitno predstavljajo izziv obstoječim strukturam. In pri tem jih moramo podpirati – možnosti je veliko.